Selo Kostajnica pri Doboju v Bosni imaje 300 žiteljev, crkvu, džamiju, školu i rěku Bosnu, ktora teče meždu poljami. Rěka vsegda byla dobra: v njej lovili rybu, lětom plavali děti, i ona napajala polja s kukuruzom. Do toj nedělje v maju.
Pet dnij padal dožd bez prestanka. V subotu večerom rěka byla visoka, ale ljudi ne byli prestrašeni — «ona uže byla visoka drugi raz». V 3:00 noćju Senad, mlady fermer, probudil se od zvuka, kako by teklo něčto veliko. On pogledal iz okna i viděl, že dvor jest pod vodoju. Voda rasla na pol metra za čas.
Senad probudil ženu i dvoje dětij, potom poběžal k susědam. On kričal i lupal na dveri. Starša gospođa Mara ne hotěla idti: «Ja ne ostavju svoj dom!» Senad ju nesl do traktora na rukah.
Do jutra vse selo bylo pod vodoju. V někojih domah voda dostigla do vtorogo etaža. Ljudi sěděli na krovah i čekali. Vojska i gasilci prišli s člnami. Helikopter vzel bolnyh i dětij. Nikto ne umrl — i to, kako govorijut v selu, bylo čudo.
Kogda voda odošla po šesti dnjah, selo bylo neprepoznatno. Vse bylo pokryto blatom — domy, polja, avtomobili. Mebelj, knigy, fotografije, hladilniki — vse bylo uničtoženo. Trideset kravij se utopilo. Smrad byl strašny.
Ale potom prišla druga volna — volna pomoći. Iz Sarajeva, iz Banje Luke, iz Zagreba i Bělgrada prijezdili volonteri s lopatami i čistilnymi sredstvami. Ljudi, ktori prišli iz drugyh krajev zemlje, ne pytali, kto jest musliman, pravoslavny ili katolik. Oni prosto kopali blato. Studenti iz Tuzle čistili školu tri tydnja.
Senadov dom byl obnovjen za god, s pomoćju fonda i susědov. Stěny on sdělal iz kamenja, a elektriku postavil visoko, na metar pod stropom. Na stěně on napisal liniju s datumom: dokuda voda byla. Ona jest na višině jego ramen.
Sejčas grad gradi nasip pri rěkě. Ale v selu ljudi ne zabyvajut. Každu godišnjicu oni se sbirajut pri crkvi i džamiji, i Senad pustaje traktor, da prevezti gospođu Maru. «Ona mi skazala: ty mi spasil žitje, sejčas ty mi jesi syn», smějet se on.