Marina, 39 lět, medsestra na odělenju intenzivnoj njegy v kliničnom bolnicě v Rijeci, rabotaje 16 lět. Ona ljubi svoju rabotu. «V intenzivnoj ty vidiš čelověka v najtežem momentu jego žitja. I někogda ty vidiš, kako on se vraća.» Ale v poslědnjih lětah rabota stala težka.
Po pandemiji mnogi kolegy ušli — v Irsku, v Němečko, ili sovsěm iz profesije. Na odělenju trěba bylo 40 sester, ale bylo 28. Marina rabotala v 12-časovnyh smenah, často i v nočnyh, i často jej zvonili v svobodny den: «Možeš li prijdti? Nikogo ne jest.» Ona prihodila. Domov ona vraćala se tako ustala, že ne mogla ni govoriti s dětmi.
Jednogo jutra, po nočnoj smeně, ona zaspala v avtomobilu na semaforu. Avtomobil za nej sviral. Ničto se ne stalo, ale Marina byla prestrašena. Dva dnja potom ona napisala zahtěv: hoče rabotati na 60 procentov.
Plusy byli jasne. Tri dnja v tydnju namesto pjati. Bolje spanja, bolje vrěmeni s synom i dočeju, ktore imajut 10 i 13 lět. Vrěme za plavanje, ktore ona ljubila, i za sestru, ktora živje v Opatiji.
Minusy byli takože jasne. Plaća menša na 40 procentov. Muž Davor, kuhar v hotelu, imaje sezonsku rabotu, i zimoj oni živut tolko s jejej plaćeju. Takože i penzija bude menša. «Ja razmyšljala: koliko stoji moje zdravje?»
Načalnica odělenja ne byla srěćna. «Ako ty rabotaš menje, my imamo ješče menje ljudij.» Ale Marina byla tverda. «Ako ja budu rabotati tako, kako sejčas, vy me izgubite cělo — ne na 40 procentov, ale na 100.»
Bolnica prinjala jej zahtěv na probnyh šest měsecev. Marina i Davor sdělali budžet: menje restoranov, bez novogo avtomobila, odpusk v šatoru namesto apartmana.
Po šesti měsecah Marina rěšila ostati na 60 procentov. Ona spi bolje, ima energiju za děti i, kako govori, «spet čuje pacientov, ne tolko monitore». Načalnica zametila, že Marina dělaje menje grešek i často pomaga mladim kolegam.
«Ja ne jesm heroinja», govori Marina. «Heroji ne spijut na semaforu. Ja jesm medsestra, ktora hoče rabotati v intenzivnoj ješče 20 lět. Za to ja musim byti živa.»