Gražina — «Graža» dlja prijateljev — 56 lět, buhgalterka iz Gdanska, poslědnji raz sěděla na velosipedu v 14 lětah. Togda ona upala na šljunku, slomila ruku, i od togo dnja velosiped za nju byl «smrtonosna mašina». Ona hodila pěški, jezdila tramvajem i avtomobilom.
Ale v poslědnjih lětah Gdansk izměnil se. Grad postrojil 800 kilometrov velosipednyh dorog. Jej kolegy jezdili na rabotu velosipedom i byli v uredu ranše neželi ona v avtomobilu, ktory stojal v probkah. Lěkar skazal jej, že pri jej krvnom tlaku i kolěnah velosiped jest idealny sport. I jej vnuk, Kuba, 7 lět, pytal: «Babo, čemu ty ne jezdiš s nami?»
Graža se zapisala na kurs «Velosiped za odraslyh» pri gradskom sportnom centru. Ona byla najstarša. V grupě byli ješče: 42-lětna žena iz Sirije, ktora nikogda ne učila se jezditi, 30-lětny mužčina, ktory imal nesrěću i bojal se, i dvě studentky iz Indije.
Prvy uroky byli bez pedalov. Instruktor, Pavel, objasnil: «Najprvo ravnotěža. Pedali potom.» Oni sěděli na nizkih velosipedah i odrivali se nogami, kako děti na begovelosipedu. Graža se čuvstvovala smiješno. Ale po trěh urokah ona mogla jehati deset metrov bez nog na zemlji.
Na četvrtom uroku Pavel pristavil pedali. Graža pala dva raza — na travu, bez šteti. Na šestom uroku ona sama vyjehala na velosipednu dorogu v parku. Ona kričala od radosti, i Sirijka aplaudirala.
Najtrudnějše byli križovatky, avtobusy i — najvekši strah — druge velosipedisti, ktori jezdili brzo i zvonili. Pavel naučil grupu signalizirati rukoju, gledati čerez rame i ne bojati se zaustaviti se.
Po dvoh měsecah Graža kupila svoj velosiped: gradsky, s kosoju za torbu, nizkoju ramoju i elektromotorom za gorky. Pervy raz ona jehala na rabotu — 6 kilometrov po moru. Trajalo 25 minut. V avtomobilu to obyčno trajalo 40.
V subotu ona jehala s Kuboju po bregu morja do Sopota. Kuba jehal pred nej i kričal: «Babo, ty jesi brza!» Graža se smějala. «Ja jesm stara», ona skazala, «ale ne preveč stara za novy strah, ktory se može izgubiti.»