V poslědnju subotu každogo měseca v mesnoj zajednici v kvartalu Šiška v Ljubljani stoli se popolnjajut slomjenymi věcami: tosteri bez struje, lampy, ktore migajut, dětske igračky bez kolesa, hlače s razdranym šivom, velosipedy s spuščenymi gumami. To jest «Repair Cafe» — kavarnja za popravky, ktoru pred četyrmi lětami osnovala Maja Kos, učiteljka fiziky.
Ideja prišla iz Nizozemske. Pravila sut proste: ljudi prinesut slomjenu věc, i volonteri — elektrikari, šivačky, stolari, penzionirani inženeri — popravljajut ju vkupě s vlastnikom. Ne za vlastnika, ale s nim. Popravka jest bezplatna; ljudi mogut dati malu donaciju za kavu i rezervne časti.
«Mi ne jesmo servis», objasnjuje Maja. «Mi učimo ljudi, že věci ne sut za jednokratnu upotrebu. Ty otvoriš toster i vidiš, že vnutri jest tolko jedin kabel, ktory ne drži. Pet minut, i on rabotaje.»
Najstarši volonter jest gospodin Franc, 79 lět, bivši elektrikar v tovarnji. On sědi vsegda pri tom samom stolu s lupoju i lotnikom. «Ja rabotal cělo žitje s rukami», govori on. «V penziji ja sěděl doma i gledal televizor. Sejčas ja imaju razlog vstati v subotu.»
Na stolu pri oknu sědi šivačka Vesna s staroju šivalnoju mašinoju. Ona popravila tisuće hlač, jaket i plašev. Mladi ljudi často ne uměju prišiti puguvicu. Vesna jih uči: «Igla, nitka, tri minuty. Ne trěba kupiti novu košulju.»
Ne vse se da popraviti. Moderny telefoni sut često slepljeni, i rezervne časti ne sut dostupne. Někoji printery imajut čip, ktory blokira rabotu po izvěstnom čislu stranic. «To nas zlobi», govori Maja. «Proizvođači dělajut věci, ktore ne sut za popravky.»
Za četyri lěta volonteri popravili okolo 2 300 věcij, i, po jih računam, to jest okolo 6 ton smetij, ktore ne šli na deponiju. Ale za Maju najvažnějše jest drugo: ljudi sěde pri stolu, pijut kavu i govorijut, dokolě jih lampa opet světi.
Poslědnja klientka toj subote, děvočka Ema, 7 lět, prinesla plišanogo medvěda bez uha. Vesna prišila uho. Ema prižala medvěda i skazala: «On jest opet cěly.»