Pekarnja «Zlatno zrno» v Varně peče každy den okolo 800 hlěbov, 1 500 banic, pogač i kifel. Vlastnik, Georgi Petrov, 46 lět, dolgo imal jedin problem, o ktorom ne ljubil govoriti: každy večer ostavalo 10–15 procentov neprodanoj hrany. Vse to šlo v kontejner za smeti za pekarnjeju.
«Kogda ja byl mal, moja baba poljubila hlěb pred tem, kako ga razrězala», on govori. «Ona by plakala, kogda by viděla moj kontejner.»
Georgi probal nekoliko rěšenij. Peči menje? Ale togda v 17:00 regaly byli prazdne, i klienti, ktori prihodili po rabotě, odhodili nezadovoljni. Davati hlěb v crkvu? Svećenik prinjal, ale ne mogl brati každy den 100 kilogramov.
Rěšenje prišlo od jego dočery, Ralicy, studentky ekonomiky. Ona pokazala jemu aplikaciju, ktora prodaje «kutije iznenađenja» iz restoranov i magazinov: ljudi plaćajut v aplikaciji tretinu cěny i večerom vzimajut kutiju s tym, čto ostalo. Ne znajut točno, čto budet vnutri.
Georgi byl skeptičen. «Kto bude kupovati včerašnji hlěb?» Ale on soglasil se probati. Prvy večer on ponudil pet kutij po 4 leva. Vse se prodali za 20 minut. Za měsec on prodaval 40 kutij každy večer.
Kupci byli raznorodni: studenti, penzionery, mlade semje, i daže medsestry, ktore šli z noćnoj smeny. Jedna klientka, Darina, prihodi každy den s dvěma dětmi. «S plaćeju kasirky ja ne mogu kupovati v pekarnji každy den. Sejčas moji děti imajut banicu za zavtrak.»
To, čto ne se proda ni v aplikaciji, Georgi daje sejčas organizaciji, ktora razvozi hranu v prijut za bezdomnyh. Staryj hlěb ide fermeru, ktory hrani nim svinje.
V kontejner sejčas ide menje neželi 1 procent. Georgi izračunal, že pekarnja zarabotaje okolo 600 evro na měsec bolje neželi pred tem — i plati menje za odvoz smetij.
Na vitrině pekarnje visi maly papir, napisany rukoju Ralicy: «Mi pečemo za ljudi, ne za kontejner.» Georgi govori, že baba by byla gordna.