Ponedělok, 3. aprila. Ja kupila svoj prvy avtomobil! Rabljeny maly Renault, 9 lět, 4 500 evro, od kolegy mojego otca. Ja zaplatila prenosom, i my podpisali kupoprodajny dogovor v dvoh kopijah. On mi dal ključi i staro prometno dovoljenje. Ja dumala, že mogu jehati srazu. Otec se smějal: «Bez registracije? Ne.»
Vtorok. Otec mi objasnil, čto trěba. V Sloveniji avtomobil musi byti registrovany na novogo vlastnika. Najprvo trěba obvezno strahovanje — bez njego registracija ne jest možna. Ja zvonila trěm strahovnym kompanijam. Cěny byli od 380 do 610 evro na god! Mlada voditeljka bez opyta plaća najbolje. Ja izbrala kompaniju, ktora daje popust, ako mama jest sovoditeljka.
Srěda. Avtomobil imaje tehničny pregled do junija, zato jego ne trěba dělati sejčas. Uf. Ja našla registracijsku organizaciju pri stanicě za tehnične preglede v Novom Městě. Oni rabotajut bez termina. Spisok, čto prinesti: osobny dokument, kupoprodajny dogovor, staro prometno dovoljenje i strahovnu policu.
Četvrtok. Ja byla tam v 7:30, pred rabotoju. Pred mnoju byli četyri čelověka. Urědnik byl spokojny i bystry. On prověril dokumenty i izračunal, čto trěba platiti: godišnju taksu za koristanje cest, taksu za registraciju i nove tablice. Vse vkupě okolo 150 evro. Ja mogla ostaviti stare tablice, ale ja hotěla nove — «moje».
Za 40 minut ja imala novo prometno dovoljenje na svoje ime i dvě nove tablice s registracijskoju nalepkoju. Ja sama privintila tablice na parkovišču — otcovym odvijačem i daže bez greški.
Petok. Poslědnji korak: e-vinjeta za avtoceste. Ja kupila ju v internetu na god — 117,50 evro. Nikakoj nalepky na steklě, vse jest elektronsko, po nomeru tablic.
Subota. Prva jezda kako vlastnica. Ja jehala k babě v Črnomelj, 40 kilometrov. Ona stojala pred domom i mahala. Vse vkupě: avtomobil 4 500, strahovanje 420, registracija 150, vinjeta 117,50. Avtomobil jest drag hobi. Ale baba skazala: «Ana, sejčas ty možeš prihoditi každu nedělju.» Ja dumaju, že to byl jej plan od počatka.