Mačka Mimi, 14 lět, ne jela dva dnja. Ona ležala pod divanom i ne hotěla iti vně, daže kogda Jitka otvorila jej ljubimu konzervu s tunom. Jitka, učiteljka v penziji, ne spala noć. Jutrom ona položila Mimi v transportnu kutiju — čto bylo bitvoju — i pojehala v veterinarnu kliniku v centru Olomouca.
V čekalnji uže sedili pet pacientov s vlastnikami. Veliky zlaty retriver ležal na podu i ne vstaval; jego vlastnik, mlady mužčina, gladil jego po golově i govoril tiho. Mala psička v svitru drožala na kolěnah starše gospođe. Pri oknu sedil hlopec s kartonovoju kutijeju, v ktorej něčto šuršalo.
«Čto imaš tu?» pytala Jitka. «Ježa», odgovoril hlopec. «My jego našli na cestě. On imaje ranu na nogě.» Gospođa s psičkoju se usměhnula: «Ty jesi dobry hlopec.»
Mimi v kutiji mjaukala žalostno. Retriver podnjal golovu i pogledal na nju s interesom, ale ne imal sil vstati. Jego vlastnik objasnil Jitkě: «On jest star, 13 lět. Dnes my prišli… govoriti o tom, čto dalje.» Jitka razuměla. Ona položila ruku na jego plečo. Dolgo nikto ne skazal ničego.
Potom vyšla veterinarka, mlada žena s kosoju: «Mimi?» Jitka vstala tako bystro, že skoro izpustila kutiju.
Pregled trajal dvadset minut. Veterinarka vzela krv, pogledala zuby, ščupala trbuh. «Ona imaje vospaleny zub. Zub jej boli, zato ona ne jě. Krvny test pokazuje, že ledviny ne sut idealne, ale za mačku v 14 lětah to jest normalno.» Mimi dostala injekciju protiv bolji i antibiotiky. Zub izvadijut za tydenj, pod anestezijeju.
Kogda Jitka vyšla, retrivera uže ne bylo. Jego vlastnik sedil v avtomobilu na parkovišču, s golovoju na volanu. Jitka ne znala, čto skazati. Ona prosto mahnula jemu rukoju, i on mahnul nazad.
Večerom Mimi jela — malo, ale jela. Potom ona legla Jitkě na kolěna i murkala. Jitka sedila dolgo i ne vključila televizor.