Draga Zuzana,
pozdrav iz Budvy! Sunce jest, more jest toplo, i ja nosim tu samu majicu uže tretji den. Ja ti razkažu čemu.
Kogda my prilětěli v Tivat v subotu, na lentě za bagaž pokazali se vse kofry — razvě mojego. Lenta stala, ljudi odšli, i ja stojala s Pavlom pred prazdnoju lentoju. Moj kofer, zeleny, s vsimi haljinami, kupalnikami i kremami, ostal někde v Evropě. Mabyt v Vidnu, kde my imali presedanje.
V kancelariji za izgubljeny bagaž ja napisala prijavu. Mlada žena s mirnym glasom dala mi papir s nomerom i skazala: «Obyčno kofer prijde za 24 do 48 časov. My jego dostavimo v hotel.» Ona takože skazala, že avio-kompanija plati najnužnějše věci, ako ja sohranju račune.
Prvy večer bylo smutno. Ja spala v majicě Pavla. Na drugy den my pošli v Stary grad, i ja kupila kupalnik, dvě majicy, kratke hlače, zubnu ščetku i krem protiv sunca. Vse s računami, fotografovanymi na telefonu.
I znaješ čto? To bylo osvobođajuče. Ne bylo trěba izbirati, čto obleći. Ja imala dvě majicy i jedin kupalnik — i to bylo dosti. Ja ne koristala fen, ne nosila šminku, ne nosila tri pary sandalij. Ja plavala, čitala i jela rybu. My šli v Sveti Stefan pěšky i plavali v malyh zalivah, kde ne bylo nikogo.
Kofer prišel vo vtorok večerom, ne za 24, a za 72 časa. Kurir prinesl jego na recepciju i izvinil se. Ja otvorila kofer i gledala na vse te věci — deset haljin, šest par sandalij. Za čto ja vse to brala?
Avio-kompanija vratila mi 140 evro za kupjene věci. Ale najlěpša kupovina byla zubna ščetka.
Slědujuči raz ja pojedu s jednoju maloju torboju. Možno.
Objimaju tebe,
Lucija