Vlak iz Zagreba v Split odjehal v 7:15, točno po raspisanju. V vagonah sedili ljudi s koframi, plažnymi torbami i daže s jednoju doskoju za surfanje. Za šest časov vsi hotěli byti na morju.
Za Gospićem vlak zaustavil se v polju. Prošlo deset minut, dvadset. Potom provodnik objavil: «Uvaženi putniki, zaradi tehničnogo problema na prugě pred Kninom vlak ne može jehati dalje od Knina. Od Knina do Splita bude zaměnny avtobus.» Po vagonu prošel stogn.
V Kninu na stanicě ne bylo avtobusa. Byl tolko jedin umorjeny čelověk v oranževom žiletu, ktory govoril po telefonu i kival. Avtobus, on skazal, prijde «za čas, možno dva».
Ljudi reagovali različno. Semja Barić iz Osijeka imala rezervaciju apartmana v Splitu od 14 časov i bojala se, že izgubi prvy den. Otec zazvonil vlastniku, ktory skazal, že ključ ostavi u sosědky. Problem rěšeny.
Mlady Němec, Jonas, s velikym ruksakom, pogledal na kartu i rěšil, že Knin jest interesny. «Tu jest ogromna tvrđava! Ja pojdu gore i prijedu zavtra.» On našel hostel v aplikaciji za pet minut.
Stary gospodin Ante, 80 lět, spokojno sedil na lavkě i jel sendvič. «Ja jezdim tym vlakom 50 lět», on skazal. «Jedin raz my stojali sedm časov zaradi požara. Dva časa — to jest ničto.» On podělil s sosědami smokvy iz svojej torby.
Avtobusy prišli po 90 minutah: dva, za 200 ljudij. Měst ne bylo dosti, i vozači skazali, že tretji avtobus prijde za čas. Kogda někto počal kričati, Ante podnjal ruku: «Nehaj najprvo idut materi s dětmi i starši ljudi. Ja počekaju.» Ljudi se zastydili i stali v rěd.
Semja Barić prijehala v Split v 17 časov, tri časa pozdno. Žena napisala reklamaciju i pozdněje dostala nazad polovicu cěny biletov. Jonas poslal na drugy den fotografiju iz Kninskoj tvrđavy s zakatom. A Ante prijehal poslědnjim avtobusom i skazal: «Vidite? More jest ješče tu.»