Taras, 29 lět, každy den jezdi velosipedom na rabotu v IT-firmu na Podolě v Kyjevě. Jego velosiped byl něčto posebno: črny gravel s oranževymi kolesami, kupjeny za dvě plaći. On vsegda zakryval jego dvěma ključavkami.
V četvrtok on vyšel iz kancelarije v 19 časov. Na stojalkě pred zgradoju visěla tolko jedna razrězana ključavka. Velosipeda ne bylo. Taras stojal i gledal na prazdno město, kako by to moglo něčto vratiti.
Kolega Bohdan skazal: «Idi v policiju. Inače strahovka ne zaplati ničego.» Taras ne věril, že policija něčto najde, ale strahovka byla argument.
V otdělenju policije on čekal 50 minut. Mlady policajt, ktory izgledal umorjeny, pisal zajavu na kompjuteru. On pytal: kogda i kde, marka, model, barva, cěna, sěrijny nomer. «Sěrijny nomer?» Taras ne znal. Na srěću, on imal v telefonu fotografiju računa i fotografiju velosipeda, na ktoroj byl vidimy nomer pod ramoju. «Dobro. To jest mnogo bolje, neželi imajut drugi.»
Policajt objasnil čestno: v gradu každy den kradut desetky velosipedov, i bolšinu nikogda ne najdut. Ale zajava jest važna: za strahovku, i ako velosiped se pokaže v bazě. «Ješče jedno», on dodal. «Gledajte na sajty s objavljenjami. Ukradene velosipedy často se prodajut tam za neskoliko dnij.»
Taras dostal kopiju zajavy s nomerom i pošel domov pěšky. Večerom on otvoril vse sajty s rabljenymi velosipedami. I na tretji den on uviděl jego: črny gravel s oranževymi kolesami, za tretinu cěny, «sročno, odjezžaju». Na fotografiji byla vidima ta sama mala ogrebina na ramě.
On ne pošel sam. On zavolal v policiju i dal jim nomer zajavy i link. Policajti dogovorili «kupovanje» pod imenem Bohdana. V subotu, na parkovišču pred torgovym centrom, «prodavača» zaderžali.
Velosiped vratili Tarasu za dva tydnja, kogda istraga se skončila. Sejčas on imaje GPS-treker, skryty pod sedalom, i tri ključavky. «Paranoja?» pytaje Bohdan. «Ne», odgovarjaje Taras. «Opyt.»