Kogda «Sapsan» iz Sankt-Peterburga prijehal na Leningradsky vokzal v Moskvě, Anton byl zanjaty telefonnym razgovorom s šefom. On vzel kurtku i laptop i bystro vyšel. Tolko v metro on razuměl: jego sportna torba ostala na polkě nad sedalom. V torbě byli odežda, kniga i, najgorše, podarok za ženu — srebrne naušnice, kupjene v Peterburgu za 15 000 rubljev.
On běžal nazad na peron, ale vlak uže odjehal v depo. Na vokzalu on našel informacijny pult. Mlada žena za steklom objasnila: «Vse věci, ktore najdut v vagonah, provodnici predajut v bjuro najdenyh věcij. Ale to ne dějaje se srazu. Poprobujte zavtra.» Ona dala jemu nomer telefona i adresu.
Anton ne spal dobro. Žena Marina utěšala jego: «To sut tolko věci.» Ale on ne razkazal jej o naušnicah — to byl sjurpriz za godišnjicu.
Na drugy den on zvonil v bjuro pet raz. Ili bylo zanjato, ili nikto ne odgovarjal. Na šesty raz odgovorila starša žena s ustalym glasom. «Opišite torbu.» «Črna, sportna, s bělym logom, a na zatvoru jest maly brelok v formě ryby.» Žena pošla iskati. Anton slušal dolgu tišinu. Potom: «Jest. Vagon 6, město 34?» «Da!»
Ale vzeti torbu ne bylo prosto. Trěba bylo prijdti osobno s pasportom, opisati soderžanje torby i podpisati protokol. Bjuro bylo otvoreno tolko do 18 časov i nahodilo se v drugoj časti vokzala, za skladami.
Anton odšel s raboty rano i prišel v 17:20. Žena v bjuro otvorila torbu pred nim. «Čto vnutri?» Anton nabrojil: dvě majicy, kniga Pelevina, zarjadka i mala modra kutija. «Čto v kutiji?» «Srebrne naušnice. Prošu, ne govorite nikomu — to jest sjurpriz.» Žena se prvy raz usměhnula. Ona otvorila kutiju, pogledala i zakryla ju. «Krasne. Vaša žena jest srěćna.»
Anton zaplatil malu taksu za hranjenje i podpisal protokol. V subotu Marina dostala naušnice. Ona nikogda ne uznala, kako blizko ona byla, da jih izgubiti. Ale Anton sejčas pred vyhodom iz vlaka vsegda ogledaje polku dva raza.