V osnovnoj školě v Celju vo vtorok večerom bylo roditeljsko sobranje 7.b klasy. Glavna tema: trodnevny izlet v Veneciju v maju. Razredna učiteljka, gospođa Kralj, pokazala na ekranu program: avtobus, dvě noći v hostelu, ulaznice v muzeje, gid po gradu i vožnja vaporettom. Cěna: 390 evro na děte.
V zalu stalo tiho. Potom prvy otec podnjal ruku. «390 evro? Za tri dnja? Ja imaju troje dětij. To jest skoro moja měsečna plaća.» Jedna mama srazu odgovorila: «Ale to jest jedinstvena šansa. Děti nikogda ne zabudut Veneciju. Ja sama byla tam s školoju.»
«Vy možete platiti, to jest dobro za vas», skazal otec ostro. «Ale ne vsi mogut.»
Diskusija se razgorěla. Někoji roditelji hotěli menje drag izlet v Sloveniji: Postojnska jama i Piran za 120 evro. Drugi govorili, že jedin dobry izlet za cělu osnovnu školu jest važnějši neželi tri slabe. Jedin otec predložil, da děti, ktori ne mogut platiti, ostanut v školě. Na to vse mamy zakričali odjednom.
Gospođa Kralj počekala, potom spokojno vstala. «Prošu, dozvolite mi skazati dvě věci. Prvo: v našej školě nikto ne ostaje doma zato, že semja ne imaje pěnjez. Drugo: my imajemo neskoliko opcij.»
Ona objasnila: škola imaje solidarny fond, iz ktorogo možno platiti čast izleta za semje s menšimi dohodami — anonimno, tolko razredna učiteljka i socialna rabotnica znajut imena. Občina takože daje subvenciju. Děti mogut sami zarabotati čast pěnjez: na božičnom bazaru prodavati kolače i rukotvorne podarky.
Potom ona predložila glasovanje: Venecija, ale s jednoju noćju naměsto dvěh, za 290 evro, ili Slovenija za 120. Roditelji glasovali anonimno na listkah.
Rezultat: 15 za Veneciju, 9 za Sloveniju. Otec s troje dětmi byl vidno nezadovoljny, ale po sobranju k njemu prišla socialna rabotnica, i oni govorili dolgo.
V maju vsa klasa jehala v Veneciju. Vsi — bez izključenja. Na fotografiji s trga San Marco stoji dvadset četyre dětij s golubami na golovah. I syn togo otca jest v prvom rědu.