Ildar iz Kazani uže dva lěta plaćal 1 200 rubljev na měsec za mobilny tarif s televizijeju, ktoru on nikogda ne gledal. Kogda jego dogovor se skončil, on našel u drugogo operatora tarif za 450 rubljev s lěpšim internetom. Ostalo tolko odkazati se od starogo. V aplikaciji ne bylo knopky za to. Trěba bylo zvoniti.
Najprvo robot predložil jemu sedm opcij. Ni jedna ne byla «zakryti dogovor». Ildar pritiskal nulu, dokolě ne uslyšal živogo čelověka.
— Dobry den, ja jesm Kristina, kako vam mogu pomoći?
— Dobry den. Ja hoču zakryti svoj dogovor.
— Razuměju. Mogu li ja pytati, čemu vy hočete odhoditi od nas?
— Ja našel tarif, ktory jest menje drag.
— O, ale my imajemo za vas posebnu ponudu! Tri měseca bezplatno, i potom tolko 900 rubljev.
— Hvala, ne. Moj novy tarif stoji 450.
— A vy znajete, že u nas jest najlěpša pokrytost v Tatarstanu?
— Znaju. Ja hoču zakryti dogovor, prošu.
— Ja vas razuměju. Ale ako vy ostanete, ja vam dam ješče 20 gigabajtov i podpisku na muzyku.
— Ne, hvala. Ja ne slušaju muzyku na telefonu.
— Možno, vaša žena slušaje?
Ildar gluboko vdohnul. On vspomnil sovět svojego brata: «Ne spori. Ne objasnjaj. Tolko povtori, čto hočeš, spokojno, kako robot.»
— Ja hoču zakryti dogovor. Prošu, potvrdite mi to.
— Ja musim vas preključiti k kolegě iz oddělenja za zadržanje klientov.
Po šest minutah muzyky prišel mužčina, Artur, ktory predložil tarif za 500 rubljev. Ildar povtoril tu samu frazu. Tri raza. Na koncu Artur vzdyhnul: «Dobro. Vaš dogovor bude zakryty 30. čisla. Vy dostanete potvrđenje SMS-om.»
— I nomer ostaje moj?
— Da, vy možete prenesti nomer k novomu operatoru.
Razgovor trajal 34 minuty. Potvrđenje prišlo za čas. Ildar sdělal skrinšot i sohranil jego v tri města.
Na drugy den zazvonila mama: «Ildar, mne zvonila Kristina iz tvojej staroj firmy. Ona hotěla ponuditi mi tarif s televizijeju…»