Arjun iz Bengalura prijehal v Novi Sad v septembru, da rabotati kako programist v IT-firmě. Jego firma skazala jasno: plaća ide tolko na lokalny bankovny račun. Zato v prvy tydenj on musěl otvoriti račun v srbskoj bankě.
Najprvo on pošel v filijalu najbližšej banky bez termina. Mlada bankarka byla prijatna, ale skoro vratila jemu papiry. «Vy potrěbujete ne tolko pasport, ale takože dozvolu za vrěmenny pobyt ili potvrđenje, že vy podali zajavku, i dogovor o rabotě.» Takože bude trěba evidencijsky nomer, ktory dostajut vsi inostranci.
Arjun vratil se v firmu. Kolegynja iz kadrovoj službe, Jovana, se smějala: «Vsi inostranci dělajut tu grešku.» Ona dala jemu kopiju dogovora, potvrđenje o zajavkě za pobyt i ješče pismo od firmy o jego plaći.
Za dva dnja on byl opet v bankě, sejčas s terminom. Proces trajal skoro jedin čas. Bankarka skenirala pasport, fotografovala Arjuna i pytala o adresě, o tom, odkud pridut pěnjeze, i jest li on politično izložena osoba. Arjun ne razuměl. «To jest pravilo protiv pranja pěnjez», ona objasnila. «My moramo pytati vsih.»
Potom prišlo podpisovanje: dvanadset stranic, vse na srbskom. Arjun pytal, jest li verzija na anglijskom. Byla — ale tolko za glavny dogovor. Ostatok Jovana prevela jemu po telefonu.
Bankarka objasnila tarify: měsečna taksa za račun 250 dinarov, karta bezplatna prvy god, prenosy v zagranicu po 1 procentu. Arjun pytal, kako poslati pěnjeze roditeljam v Indiju. «Lěpše črěz specializovanu službu», ona skazala čestno. «My jesmo dragi za to.»
Karta prišla za tydenj, PIN-kod v zakrytoj kovertě. Arjun aktiviral mobilnu aplikaciju — na anglijskom, na srěću. Na koncu měseca prišla prva plaća.
Toj večer on poslal roditeljam fotografiju: jego prvy srbsky račun v aplikaciji. Mama odgovorila: «My se gordimo toboju. A kogda ty kupiš sebe zimnu kurtku?»