Petra i Michal slavili desetu godišnjicu svadby v elegantnom restoranu v Starom Městě v Bratislavě. Oni rezervovali stol tri tydnja napred. Predjedlo bylo prekrasno, ale potom oni čekali na glavno jedlo 50 minut. Kogda ono konečno prišlo, steak Michala byl vnutri skoro syry, hotja on naručil dobro propečeny. A ryba Petry byla mlačna.
Michal podnjal ruku. Prišel kelner, mlady mužčina.
— Izvinite, možemo li govoriti s vami? Ja ne hoču dělati scenu, ale my imajemo problem.
— Razuměje se. Čto se stalo?
— Ja naručil steak dobro propečeny. Gledajte — vnutri on jest skoro syry. I ryba mojej ženy ne jest topla, ona jest mlačna.
— O, žal mi jest. Prošu, izvinite nas. Kuhinja jest dnes prepolnjena, my imajemo dvě velike grupy.
— Ja razuměju, že jest mnogo raboty. Ale my čekali 50 minut, i dnes jest naša godišnjica.
— Naistino žal mi jest. Ja mogu vzeti oba jedla nazad. Kuhar pripravi nove. Ja obećaju, že to ne bude trajati dolže neželi 15 minut.
— Dobro, hvala. Ale prošu, da steak bude naistino dobro propečeny.
— Razuměje se.
Za 12 minut kelner prinesl nova jedla. Steak byl idealny, ryba vruča. Za moment prišla i šefica restorana, gospođa Hudakova.
— Dobry večer. Kelner mi skazal o problemu. Ja se izvinjaju v imeni celogo restorana. Možemo li vam ponuditi desert i kavu na naš račun?
— To jest vrlo milo, hvala. My ne hotěli bezplatnu hranu, tolko dobru večerju.
— Ja to razuměju. I hvala vam, že vy to skazali spokojno. Mnogi gosti ili kričat, ili ničto ne skažut i potom napišut zlu recenziju. Tako my ne možemo ničto popraviti.
Na koncu oni dostali tort s svěčkoju i napisom «10 lět». Kogda prišel račun, Michal ostavil kelneru dobry bakšiš.
— Čemu tako mnogo? pytala Petra. — On ne byl kriv.
— Da, odgovoril Michal. — I on se izvinil, kako by byl.