V subotu v 11 časov Marko i Lea stojali pred zgradoju na Trešnjevkě v Zagrebu. Oni imali termin za ogled dvosobnogo stana: 55 kvadratnyh metrov, balkon, 750 evro na měsec. Kogda oni prišli, pred vhodom uže stojalo okolo tridset ljudi.
«Vsi sut tu za stan?» pytala Lea mladu ženu s kavoju v rukě. «Da. Ja jesm uže na šestom ogledu v tom měsecu», odgovorila ona umorjeno. «Prošly tydenj nas bylo četyrdeset.»
Agentka, gospođa Horvat, prišla s zakašnjenjem dvadset minut. Ona otvorila dveri i skazala: «Prošu, po pet ljudi. Imate tri minuty.»
Tri minuty za stan, v ktorom budete živeti lěta. Marko i Lea bystro prošli: světla kuhinja, nova kupalnja, ale male okna v spalnji i ulica s glasnym tramvajem pod balkonom. Na stolu ležali formulary. Agentka trěbovala kopiju osobnogo dokumenta, potvrđenje o plaći za tri měseca i pismo od prošlogo stanodavca.
«To jest kako intervju za rabotu», šepnul Marko. Někoji ljudi uže imali gotove papki s dokumentami i daže fotografiju semje i psa — «da stanodavec vidi, že my jesmo normalni». Jedin mužčina predložil platiti šest měsecev napred. Agentka zapisala jego ime s usměhom.
Vně, na ulicě, Lea byla smutna. «My nikogda ne dostanemo stan. My oba rabotajemo, my ne imajemo životnyh, ale to ne jest dosti.»
Na puti domov Marko imal ideju. Oni napisali kratko pismo o sebě: kto oni sut, kde rabotajut, čemu hotějut živeti v tom kvartalu, i že Lea može sama popravljati male věci v stanu. Pismo oni poslali agentkě ješče toj večer, s vsemi dokumentami.
Za tri dnja zazvonil telefon. «Vlastnik by hotěl vas poznati.» Okazalo se, že vlastnik jest stary gospodin, ktory ne iskal ljudij, ktori plaćajut najbolje, a «ljudij, ktori budut čuvati moj stan». Pismo jemu se spodobalo.
Marko i Lea podpisali dogovor v petok. Depozit, dva najma i provizija agentkě — skoro 3 000 evro. Ale oni imali ključ. «Iz tridseti ljudij — my», skazala Lea. «Ja ne mogu věriti.»