Hristo, 58-lětny učitelj fiziky iz Sofije, ne ljubi hoditi k lěkaru. «Vse projde samo», on vsegda govori. Ale v novembru se sobrali dva problemy odjednom. Najprvo prišla prostuda: bolělo grlo, tekl nos, i noćju on kašljal tako, že žena spala na divanu. Potom, po izletu na Vitošu, počalo boleti lěvo kolěno, osobno kogda on šel po stupnjah.
Po tydnju žena skazala: «Ili ty ideš k doktorkě Ivanovoj, ili ja tebe povezu sama.» Hristo zazvonil v ordinaciju. Medsestra dala jemu termin na slědujuči den v 10:40.
V čekalnji sedili tri babuški, mama s kašljajučim dětetem i mlady mužčina s rukoju v gipsu. Hristo čekal 35 minut, ale konečno jego pozvali. Doktorka Ivanova, ktora znala jego 20 lět, se usměhnula: «Hristo! Vy jeste živy! Ja uže myslila, že vy jeste se preselili.»
Najprvo ona slušala jego pljuča stetoskopom i pogledala v grlo. «Pljuča sut čiste. To jest virusna infekcija, ne bronhit. Antibiotiky ne pomogut.» Ona preporučila mnogo čaja, med, sprej za grlo i, najvažnějše, odpočinok. «Tri dnja doma. Bez školy.» Hristo protestoval: «Ale moji učeniki imajut kontrolnu rabotu!» «Vaši učeniki budut srěćni», odgovorila doktorka.
Potom ona pregledala kolěno. Ona jego gnula, pritiskala i pytala, kde boli. Kolěno bylo malo oteklo. «Kako dolgo vy hodili po Vitoši?» «Šest časov. Bez pauzy. Ja hotěl pokazati synu, že ja ješče mogu.» Doktorka vzdyhnula. «Vy možete. Ale vaše kolěno ne može.»
Ona napisala napravlenje na rentgen i k ortopedu, ako bolj ne projde za dva tydnja. Do togo — lěd na kolěno dva raza dnevno, mast protiv vospalenja i nikakyh gor. «I kogda pojdete opet, vzmite palky za hodjenje», ona dodala.
Rentgen pokazal malu artrozu, normalnu v jego lětah. Za tri tydnja kolěno uže skoro ne bolělo. Hristo kupil palky. Učeniki, ktori viděli jego fotografiju v socialnyh mrěžah, sejčas jego zovut «Dědo Vitoša».