Peter, 26-lětny grafik iz Bratislavy, rabotaje v tiskarnji na polny rabotny čas. Ale v poslědnjem godu on takože fotografoval svadby po vikendah i tako zarabotal okolo 4 000 evro. Kogda v januaru kolegynja pytala jego, jest li on uže podal poreznu deklaraciju, Peter ne znal, o čem ona govori.
Do togo vse za njego dělal zaměstnavatelj: on sam izračunal porez i poslal jego državě. Ale kogda imaš i drugy dohod, trěba podati poreznu deklaraciju sam. Rok jest 31. marta.
Peter otvoril stranicu finančnoj upravy i srazu zakryl ju. Formular imal mnogo stranic i slova, ktore on nikogda ne slyšal. On rěšil zavolati svojemu dědu, ktory rabotal 40 lět kako buhgalter.
Dědo Jozef prišel v subotu s očkami, kalkulatorom i termosom kavy. «Najprvo — papiry», on skazal. Oni sobrali vse: potvrđenje od zaměstnavatelja o dohodah, faktury za fotografovanje, račun za novy objektiv i za laptop, i bankovne izpisy.
Dědo objasnil glavnu ideju: porez se ne plaća iz vsego, čto Peter zarabotal na svadbah, ale tolko iz čistogo dohoda. Ponežto Peter ne vodil podrobne knigy troškov, on može koristati paušalne troškove: 60 procentov dohoda se smatraje kako troškovi, bez dokazov. «To jest za tebe najlěpše», skazal dědo, «zato že tvoji realni troškovi byli menši.»
Potom oni vpisali vse v elektronsky formular. Kompjuter sam izračunal sumu: Peter musi doplatiti okolo 250 evro. «To ne jest katastrofa», skazal dědo. Potom on pokazal ješče jednu stranicu: «Tu ty možeš dati dva procenta svojego poreza něčemu dobromu.» Peter izbral organizaciju, ktora pomagaje bezdomnym životnym.
Za podpis Peter koristal svoj elektronsky osobny dokument s čipom. Kliknul — i bylo gotovo. Vse vkupě trajalo tri časa i dvě kavy.
Peter zaplatil doplatok v martu, dva tydnja pred rokom. Slědujuči god on hoče vse dělati sam. Ale on uže znaje: dědo prijde s termosom vse ravno. «Ne zato, že ty mene potrěbuješ», skazal Jozef, «a zato, že ja ljublju formulary.»