Ana i Tomaš poznali se v Ljubljani na lětnoj školě za studentov. Ona jest iz Splita i uči se za medsestru, on jest iz Ostravy i rabotaje kako inženir. Po koncu školy každy vratil se v svoj grad — meždu nimi bylo skoro 1 000 kilometrov. Vsi prijatelji govorili to samo: «Ljubov na daljinu ne trvaje dolgo.»
Od togda minulo dva goda. I hot ne bylo lahko, oni ješče sut vkupě.
Najprvo oni zvonili jedin drugomu po videu každy večer, ponekogda tri časa. Ale skoro razuměli, že to jih izmučaje. «Na konec my tolko pověděli jedin drugomu, čto jeli na večerju», směje se Ana. Oni rěšili vse izměniti: sejčas govorut každy den kratko, i jedin raz na měsec pišut jedin drugomu pravo papirno pismo. Tomaš hrani vse pisma Any v kartonu.
Najtežje, kako oni govorut, jest ljubomornost i nedostatok fizičnoj blizosti. Kogda Ana ide s prijateljkami v klub, Tomaš se ponekogda čuvstvuje neuvěrjeno. Kogda on ostaje rabotati v vikend i otkazuje putovanje, ona se obiđaje. Oni naučili se govoriti o tom čestno, a ne držati vse v sebě.
Jest i praktičny problem — pěnjeze. Bilet na avion meždu jih gradami jest drag, zato oni se vidut približno jedin raz v dva měseca. Da by štědili, ponekogda se susrětajut v srědině, v Beču, i provodijut vikend v deševom hostelu.
Vse jedno oba mysljut, že daljina dala jim i ničto dobro. Každy susrět jest praznik, i oni naučili se dověrjati jedin drugomu. «Kogda jesi daleko, ničto ne možeš prijimati kako samo po sebě razumlivo», objasnjaje Tomaš.
V slědujučem godu Ana končaje studij i uže iska rabotu v bolnicah Ostravy. Konečno, oni govorut, oni budut živeti v jednom gradu.