Osm lět Marina rabotala kako prevoditeljka v velikoj firmě v Pragě. Ona imala stabilnu plaću, plačeny odpusk i šefa, ktory nikogda ju ne slušal. Pred jednym godom ona registrovala se kako samostojna prevoditeljka i počala rabotati iz doma. Prijatelji skazali, že ona jest luda.
Prve měsece byli težke. Marina tratila vyše vrěmena na iskanje klientov neželi na samy prevod. Ona napisala desetkam agentur, sdělala svoj sajt i registrovala se na několikyh platformah. Mnogi nikogda ne odgovorili. V februaru ona zarabotala tolko 400 evro, a trěbalo platiti najem stana. «Byli noći, kogda ja ne spala i myslila o najmu», ona priznaje.
Ale pomalo rěči pošli lěpše. Malo izdateljstvo iz Brna zakazalo jej prevod romana iz němečskogo jezyka i bylo tako zadovoljno, že predložilo ješče jedin. Byvši kolega preporučil ju firmě, ktora imala potrěbu prevesti katalog. Počalo rabotati «ustno radio» — ljudi govorili jedin drugomu o nej.
Najtežje ne byla rabota, ale samoorganizacija. Najprvo Marina rabotala v pidžamě, jela pred kompjuterom i odgovarjala na pisma v polnoć. Sejčas ona imaje rasporěd: počinaje v 9, v obědnoj pauzě běga v parku i izključaje kompjuter v 19. Takože ona naučila se pisati faktury, odkladati pěnjeze za danky i odkazati klientam, ktori plaćajut pozdno.
Ona takože tuži po kolegah. Da by ne byla osamljena, dva dni v tydnju ona rabotaje v kovorkingu blizu doma. Tam ona poznala dizajnerku i fotografa, s ktorymi ponekogda sorabotaje.
Žaluje li ona? «Ni malo», govori Marina. «Ja zarabatyvam trohu menje neželi prvo, ale sama izbiram projekty i razpolagam svojim vrěmenem. To nema cěny.»