Kogda Jelena iz Beograda konečno položila vozačsky ispit — na tretji raz — ona srazu počala iskati avtomobil. Ona imala 24 lěta, rabotala v marketingu i každy den jezdila dva časa avtobusom do kancelarije na Novom Beogradu. Za tri lěta ona ušteđila 6 000 evro.
Jej otec, Zoran, veliky ljubitelj avtomobilov, imal mnogo sovětov. «Nikakyh novyh avtomobilov. Novy avtomobil gubi 20 procentov cěny v prvy god. Kupi rabljeny, japonsky ili německy, ne starši od deset lět.» Jelena hotěla něčto malo i krasno, idealno črveno.
Oni gledali objavljenja dva tydnja. Mnogi avtomobili byli lěpši na fotografijah neželi v realnosti. Jedin prodavač skazal, že avtomobil imaje 90 000 kilometrov, ale Zoran viděl, že volan i sedalo byli zanadto iznošene za tako malo kilometrov. «Kilometraža byla preměnjena», on šepnul. Oni odšli.
Konečno oni našli dvanadsetlětny maly avtomobil od starše gospođe, ktora jezdila tolko na rynok i v cerkev. Kilometraža byla 78 000, i gospođa imala knižku servisa s vsemi popravkami. Barva ne byla črvena, a sivo-modra, ale Jelena se zaljubila.
Pred kupovanjem Zoran insistiral na tehničnoj prověrkě v servisu. Mehanik našel, že trěba zaměniti zadnje kočnice — 150 evro. Jelena i gospođa dogovorili se: cěna se snizila za tu sumu, na 5 200 evro.
Potom bylo trěba vse oficialno: dogovor o kupoprodaji u notara, prenos vlastničstva, registracija i strahovanje. Vse vkupě stoilo skoro 400 evro i trajalo dva dnja.
V prvu subotu Jelena jehala sama na Avalu. Ona byla nervozna na kružnom toku i dva raza zaustavila motor na semaforu. Ale kogda ona stojala na vrhu i gledala na grad, ona čutila se svobodna kako nikogda. Doma jej čekala poruka od otca: «Ne zabudi prověriti tlak v gumah.»