Tadej, student iz Ljubljany, kupil v juniju novy laptop za 899 evro. On štedil za njego cělu zimu, rabotajuči v kafe. Laptop byl lehky, bystry i idealny za jego studije arhitektury.
V septembru, točno tri měseca po kupovanju, laptop odjednom se ne vključil. Ekran ostal črny, i tolko mala lampica migala oranžno. Tadej poprobal vse, čto našel v internetu: držal knopku 30 sekund, odključil bateriju, ostavil laptop na zarjadkě cělu noć. Ničto ne pomoglo. A za dva tydnja on musěl predati veliky projekt.
Na drugy den on pošel v magazin s laptopom, računom i garancijnym listom. Prodavač, mlady mužčina s bradoju, pogledal laptop i skazal: «Na prvy pogled to izgleda kako mehaničsko poškođenje. Vy jego ne izpustili?» Tadej byl uvěren, že ne. «Laptop nikogda ne padal. On vsegda byl v torbě.»
Prodavač objasnil, že laptop bude poslany v servis, i že tam rěšijut, jest li to garancija. To može trajati do 45 dnij. Tadej se razsrdil: «Ja imaju projekt za dva tydnja! Ne možete li mi dati drugy laptop?» Prodavač slegnul plečami: «Žal mi jest, to ne jest naša politika.»
Doma Tadej čital o svojih pravah. On uznal, že po evropskomu zakonu prodavač odgovarja za grěšky dva lěta, i že v prvom godu prodavač musi dokazati, že grěška ne byla tam od počatka. On napisal formalno e-pismo s citatom iz zakona i s fotografijami laptopa.
Odgovor prišel za dva dnja — ale ne od prodavača, a od direktora magazina. On pisal, že oni dadut Tadeju zaměnny laptop na vrěme popravky. Za tri tydnja laptop byl gotov: v servisu oni bezplatno zaměnili matičnu platu. Problem byl fabričny defekt.
Projekt Tadej predal na čas, na starom laptopu svojego brata. Ale on se naučil, že račun i garancijny list trěba čuvati — i že vežlivo, ale točno napisano pismo može otvoriti mnogo dverij.