Svitlana, 45 lět, prodavala obuv v torgovom centru v Odesě dvadset lět. Ona znala vse modeli, vse razměry i skoro vsih stalnyh klientov po imeni. Ale v poslědnje lěta klientov bylo vse menje: ljudi kupovali obuv v internetu. Kogda firma zakryla magazin, Svitlana ostala bez raboty.
«Najprvo ja plakala dva dnja», ona vspominaje. «Ja ne uměla ničego drugogo. Ja dumala, že v 45 lětah nikto ne hoče novu rabotnicu.» V centru zanjatosti jej predložili neskoliko kursov, ktore plaća država. Ona izbrala najtrudnějši: kurs za mladšu medsestru, dvanadset měsecev, s praksoju v bolnici.
V prvy den v klasě ona byla najstarša. Bolšina studentov byli děvčeta od 19 do 25 lět. «Jedna iz nih pytala mene, jesm li ja učiteljka», Svitlana se směje. Ale skoro jej opyt pomogal. Dvadset lět v magazinu ju naučili spokojno govoriti s nervoznymi ljudmi, slušati i objasnjati.
Najtrudnějša byla anatomija. Latinske slova ne hotěli ostati v golově. Svitlana pisala kartočky i učila se v trolejbusu, v kuhinji, daže pri čiščenju zubov. Jej šestnadsetlětny syn ju testoval večerami. «On byl strožši neželi profesor», ona govori.
Praksa v kardiologiji byla momentom pravdy. Pri prvoj injekciji jej ruky trěsli se. Ale stara pacientka, babuška Galina, skazala: «Ne bojte se, dočko. Ja imaju veny kako šosse.» Vse pošlo dobro.
Sejčas Svitlana rabotaje v toj samoj bolnici uže tri měseca. Plaća jest malo vekša neželi v magazinu, ale rabota jest težša: noćne smeny, stres, dolge časy na nogah. «Ale kogda pacient mi skaže hvala, to jest lěpše neželi prodati najdražše boty», ona skazala. Ona uže dumaje o dalšem kursu.