Četvero studentov dělijut stan v centru Splita: Marta studuje medicinu, Ante ekonomiju, Iva arhitekturu, a Luka — oficialno — informatiku. Stan jest stary, ale blizko morja, i najem jest razumny, zato že stanodavka, gospođa Mila, jest baba Ivy.
Najprvo vse bylo idealno. Oni vkupě kuhali, igrali karty i hodili na plažu. Ale v novembru, kogda počali ispity, pokazali se problemy. V kuhinji rosla gora nečistoj posudy. V kupalnji byli vlasy, i v holodilniku ležal jogurt s datumom iz septembra.
Marta, ktora vstavaje v šest časov na praksu v bolnici, prva ne izdržala. Ona napisala v grupny čat: «Ljudi, my moramo pogovoriti. Dnes v 20:00, kuhinja. Prisutnost obvezna.»
Sostanok počal se mirno, ale skoro se razgorěl. Marta skazala, že ona čisti kupalnju sama uže tri tydnja. Ante odgovoril, že on vynosi smetje každy den, i to nikto ne vidi. Iva skazala, že ona imaje projekt i ne imaje vrěmena. Luka mlčal. Kogda vsi pogledali na njego, on skazal: «Ja ne viděl, že jest nečisto.» Po tyh slovah Marta prosto vstala i odšla v svoju sobu.
Na drugy den Ante prigotovil plan, napisany na velikom papiru na holodilniku. Každy tydenj každy imaje drugu zadaču: kuhinja, kupalnja, pod i smetje. Kto ne izpolni svoju zadaču, kupuje pizzu za vsih v petok. Oni takože koristajut aplikaciju, ktora posylaje napominanja.
Prvy měsec Luka kupil pizzu tri raza. Potom on počal brati zadače seriozno. «Pizza za četyreh stoji 40 evro», on objasnil. «To jest draže neželi čistiti.»
Sejčas v stanu jest dosti čisto. Ne idealno, ale dosti. A gospođa Mila, kogda prišla v posěćenje, skazala: «Konečno to izgleda kako stan, a ne kako kontejner za smetje.»