Milica iz Mostara nikogda ne jehala na lyžah. V Mostaru zimoju jest toplo i sněga skoro nikogda ne jest. Ale v februaru jej prijatelji iz raboty organizovali tydenj na Jahorini, gorě blizko Sarajeva, i Milica rěšila iti s nimi.
Ona ne imala ničego: ni lyž, ni bot, ni šlema. V centru za najem pri hotelu ona vzela vse za 25 evro na den. Lyžarske boty byli težke i tvrde. «Kako ljudi hodijut v tom?» ona smějala se.
Prijatelji pojehali srazu na visoke trasy. Milica zapisala se v školu lyžanja za počinajučih. Jej učitelj, Dino, byl terpěliv. Prvy den ona tolko učila se stojati, padati i vstavati. Ona padala, mabyt, dvadset raz. Večerom vse jej bolělo.
Na drugy den Dino naučil ju «pizzu»: lyže spredi vkupě, da zaustaviti se. Na tretji den ona pojehala po maloj zelenoj trasě bez pomoći. Pred koncem tydnja ona prvy raz jehala na sedežnici gore i spustila se po modroj trasě. Ona padala tolko dva raza!
Večerami vsi sedili v maloj kolibě iz drěva pri kaminu, pili čaj s medom i jeli ćevape.
V poslědnji den prijatelji pytali: «Slědujuči god opet?» Milica, ktora jedva hodila na umorjenyh nogah, odgovorila: «Da! Ale tolko s Dinom.»