Haris iz Sarajeva preselil se v Ljubljanu na studije. V Sarajevu on skoro nikogda ne jezdil na velosipedu: grad jest v gorah i ulicy sut strme. Ale v Ljubljani vsi jezdijut: studenti, profesori, babuški s košarami, daže policajci! Grad jest ravny i imaje mnogo velosipednyh dorožek.
Prvy měsec Haris hodil pěšo ili jezdil avtobusom. Ale avtobusy byli polne i on često kasnil na lekcije. Zato on rěšil kupiti velosiped.
On pošel v magazin s velosipedami blizko univerziteta. Prodavač, visoky mlady mužčina v sportnoj odeždě, pytal: «Za čto vy potrěbujete velosiped? Za grad, za gory, za sport?» «Tolko za grad», skazal Haris. «Do fakulteta i v magazin.»
Prodavač pokazal jemu gradsky velosiped s košaroju, světlami i blatnikami. On byl udobny i ne vrlo drag: 450 evro. Haris takože kupil kasku i dobry zamok. «V Ljubljani kradut mnogo velosipedov», objasnil prodavač. «Nikogda ne ostavljajte velosiped bez zamka!»
Prvy den bylo trudno. Haris ne znal pravila: kde jezditi, kogda pokazati rukoju povorot. Jedin raz jedna ženšina na velosipedu kriknula na njego, zato že on jezdil po pěšehodnoj zoně.
Ale po tydnju on jezdil kako pravy Ljubljančan. Sejčas on prihodi na lekcije za 10 minut i nikogda ne kasni. «Najlěpša kupnja v mojem žitju», on govori.