Lejla iz Tuzle preselila se v Koper s mužem. V prvy den v novom stanu ona hotěla vybrositi smetje. Ale v kuhinji ona našla pet raznyh košev. Na každom byl nadpis na slovenskom jezyku. Lejla ne znala, čto kamo ide.
Sosědka, gospa Vesna, pomogla jej. Ona dala jej list iz občiny s pravilami. V Kopru smetje se sortira tako:
— Žlty koš: plastika, metalne banky i tetrapaky.
— Modry koš: papir i karton.
— Zeleny koš: steklo, ale bez keramiky.
— Koričnevy koš: biologičny otpad, naprimer ostatki hrany, kožica od ovoća, kava.
— Črny koš: vse drugo.
«Kartonove kutije trěba složiti, da ne zanimajut mnogo města», objasnila Vesna. «I butelky trěba oprati pred tym.»
Lejla byla udivjena. V Tuzli ona vsegda brosala vse v jedin koš. «Ne jest li to mnogo raboty?» ona pytala. Vesna se smějala: «Jest. Ale Slovenija jest jedna od najlěpših krajin v Evropě za recikliranje. My sortirajemo uže dvadset lět.»
Ješče jedno pravilo: črny koš se prazni tolko dva raza v měsec, a biologičny každy tydenj. Za velike věci, kako mebelj ili televizor, trěba zavolati v komunalnu službu.
Prvy tydenj Lejla dělala greške. Jedin raz ona položila glinjanu tarelku v steklo. Ale sejčas ona sortira lěpše od svojego muža.