Oksana iz Zaporižžja rabotaje kako medsestra v gradskoj bolnici. Jej smena počinaje v 6 časov jutrom, zato ona vstavaje v 4:45 i ide spati v 21:00.
Pred dvěma měsecami v stan nad njeju preselil se novy sosěd, mlady mužčina. Každy večer od 22 do polnoći iz jego stana slyšala se glasna muzyka i směh. V petok i subotu bylo ješče gorše: gosti, tanci, do dvěh noćju.
Oksana ne mogla spati. Na rabotě ona byla umorjena i nervozna. Jedin raz ona skoro dala pacientu nepravilno lěkarstvo. To ju izplašilo. Ona rěšila govoriti s sosědom.
V nedělju popoldne ona zazvonila v jego dveri. Otvoril visoky mlady mužčina s gitaroju. «Dobry den, ja jesm Oksana, vaša sosědka s nižnjego etaža», ona skazala. «Ja jesm medsestra i rabotaju rano. Muzyka večerom mi ne daje spati.»
Mužčina, Roman, byl udivjeny. «Izvinite! Ja ne znal, že tu jest tako slyšno. Ja jesm muzykant i večerom ja upražnjaju s grupoju.» On obećal igrati tiše i končati do 22:00. Takože on obećal pisati jej pred zabavami.
V slědujuči tydenj bylo tiho. V petok Roman ostavil pred jej dvermi pismo: «V subotu mala zabava, do 23:00. Izvinite!» I bilet na koncert jego grupy. Oksana pošla na koncert v svoj svobodny den. Muzyka byla dobra, kogda ona ne slyšala ju noćju.