V oktobru Nikola, ktory živje v malom selu blizu Kragujevca, prvy raz pojehal v Beograd na vikend. V subotu on posětil Kalemegdan i šetal po Knez Mihailovoj ulicě. Telefon on koristil za vse: za kartu, za bilety za avtobus, za fotografije.
Okolo 18 časov Nikola šetal po uzkih ulicah v starom dělu grada. On hotěl pogledati put do hotela. Ale ekran naglo stal črny. Baterija byla prazna! Nikola se izgubil. On ne pomnil imena ulicy, gde byl hotel. On pomnil tolko, že blizu jest park s imenom znamenitogo pisatelja.
40 minut on hodil po ulicah, ale vse domy izgledali jednako. Počinalo se temniti, i jemu bylo hladno.
Togda on rěšil prositi pomoć. On vošel v malu knigarnju. Prodavačka, starša žena s sivymi vlasami, pozorno jego vyslušala. Ona vzela staru papirnu kartu grada. «Pisatelj… Andrić? Njegoš? Vuk?» Kogda Nikola slyšal «Vuk», on hned se spomnil. Park Vuka Karadžića — to byl on!
Prodavačka pokazala mu put na kartě i ješče predložila napolniti telefon za 15 minut. Da by skazal hvala, Nikola kupil u nej papirny vodič. Sejčas on vsegda nosi v ruksaku vněšnju bateriju.