Luka iz Podgorice tri lěta ne byl u frizera. Jego vlasy byli dolge do plečej i on jih nosil v konjskom hvostu. Jego mama vsegda govorila: «Kogda pojdeš k frizeru?» Ale Luka ljubil svoje dolge vlasy.
V maju on dostal priglašenje na intervju v banku. Togda on rěšil: «Dobro, prišlo vrěme!» On zapisal se v maly salon blizko rěky Morače.
Frizerka Dragana pytala: «Kako hočete?» Luka ne znal. On pokazal jej fotografiju na telefonu: kratke vlasy po stranah, malo dolže na vrhu. Dragana najprvo oprala jego vlasy, potom vzela nožnice. Dolge pramene padali na pod. Luka zakryl oči. On ne hotěl gledati!
Po polčasu Dragana skazala: «Gotovo! Možete otvoriti oči.» Luka pogledal v zrcalo i ne poznal sebe. On izgledal starše i serioznějše. «Mně se podobaje!» on skazal. To stoilo 15 evro.
Doma mama otvorila dveri i kriknula: «Kto jesi ty?» Potom ona se smějala i objela jego. Na intervju Luka šel spokojny. I on dostal rabotu!